Športni avti

V serijah športnih dirkalnikov, predelane cestne različice športnih dirkalnikov (GT) in namensko zgrajeni športni prototipi tekmujejo na dirkališčih v več dirkaških razredih. Najpomembnejše tekmovanje za dirkalnike GT je Svetovno prvenstvo GT1, potekata pa tudi Svetovno prvenstvo GT3 in Evropski pokal GT4. Obstajalo je tudi Evropsko prvenstvo GT2, ki ga je FIA opustila zaradi velikih stroškov. Ostala pomembnejša prvenstva so japonski Super GT in International GT Open za dirkalnike GT2 in GT3. Državna prvenstva običajno potekajo v razredih GT3 in GT4.

Športni prototipi, za razliko od dirkalnikov GT, nimajo osnove v legalnih cestnih avtomobilih. So namensko zgrajeni dirkalniki predvsem za vzdržljivostne dirke z zaprtimi kolesi in školjkami. V primerjavi z dirkalniki GT so precej lažji, z več podtlaka in posledično hitrejši. Nastopajo v prvenstvih Le Mans v Evropi, Azijski seriji Le Mans in Evropski seriji Le Mans. Znani so tudi po kratici LMP (angleško Le Mans Prototype), z dirkalniki razreda LMP1 nastopajo proizvajalci, s nekaj šibkejšimi LMP2 pa privatne ekipe. Vse tri serije obenem potekajo tudi za dirkalnike GT, ki pa nimajo enakih omejitev kot serija FIA.

Dirke pogosto potekajo na velikih razdaljah, nad 1000 km, med dirko se dva ali več dirkačev menjava za volanom dirkalnikov na nekaj ur. Zaradi razlik v zmogljivosti različnih dirkalnikov LMP in GT, se na posamezni dirki v različnih razredih dirkači borijo v več prvenstvih. Leta 2000 se je v ZDA začela serija Rolex Sports Car Series pod zvezo Grand-Am, kjer nastopajo cenejši in manj zmogljivi dirkalniki v primerjavi z dirkalniki LMP in GT.

Znamenite dirke športnih dirkalnikov so 24 ur Le Mansa, 24 ur Daytone, 24 ur Spaja, 12 ur Sebringa in Petit Le Mans. Poteka tudi dirka za 24 ur Nürburgringa, kjer na znameniti stezi Nordschleife profesionalni in polprofesionalni dirkači nastopajo v razredih GT3 in nižjih.

Pospeševanje

Na dirkah v pospeševanju je cilj premagati nasprotnika na ravni progi iz stoječega štarta. Tradicionalno je proga dolga ¼ milje (400 m), od devetdesetih let je pogosta tudi ⅛ milje (200 m). Dirkalniki varirajo od cestnih avtomobilov do namensko zgrajenih dirkalnikov. Hitrosti in časi se razlikujejo glede na tekmovalni razred. Cestni dirkalniki ¼ milje prevozijo v času 12 – 16 sekund, namenski dirkalnik pa v manj kot 4,5 sekunde s hitrostni prek 530 km/h. Namenski dirkalniki ob štartu pospešujejo s 3,4 G (33 m/s²), ob zaviranju pa s padali dosežejo 4 G (39 m/s²). Najboljše namenske dirkalnike je mogoče slišati 13 km daleč in povzročijo tresljaje med 1,5 in 3,9 po rihterjevi lestvici.[14]

Na dirki se na enkrat pomerita dva dirkalnika na vzporedni stezi, zmagovalec napreduje v naslednji krog tekmovanja. V profesionalnih razredih vedno zmaga prvi, ki prečka ciljno črto, v nižjih razredih pa pravila šibkejšim dirkalnikom lahko dajo časovno prednost

slike avtov